Župnija Lesce

Že iz Nantwinove listine izvemo, da je od okrog leta 1121 tudi nad leško kapelo imel jurisdikcijo župnik župnije Svetega Klemena na Rodinah (Hervigo plebano, qui plebem S. Clementis regebat). Gorjanski župnik je, potem ko je tam pred letom 1296 nastala župnija, še vedno užival pravice do svoje posesti v Lescah. Te pravice je vsaj dvakrat (v letih 1394 in 1398) potrdil oglejski patriarh. Šlo je namreč za tipično enklavo kot posledico lastniške cerkve. Formalno je leška cerkev ostala gorjanska podružnica do priključitve radovljiški župniji v 16. stoletju. Ko so leta 1394 od patriarha prejeli patronat nad župnijama Radovljica in Gorje grofje Ortenburžani, se je posestno stanje spremenilo. Leta 1398 so ustanovili beneficij oziroma kaplanijo Matere božje in tako je bila leška cerkev osvobojena odvisnosti od gorjanskega župnika.

Ortenburžani so leta 1418 izumrli, zato je njihova posest po dedni pogodbi pripadla grofom Celjskim, po njihovem izumrtju leta 1456 pa Habsburžanom. Grofje Celjski so po letu 1418 ustanovili oltarni beneficij svete Katarine, s čimer je leška cerkev postala ena najbolje dotiranih podeželskih cerkva na Gorenjskem.

Po ustanovitvi ljubljanske škofije 6. decembra 1461 se v radovljiški matrikuli iz leta 1468 leška cerkev izrecno še ne navaja. Posredno pa jo že omenja seznam ključarjev cerkva radovljiške župnije iz leta 1464, ko je bila le ta že del nove škofije. Za Lesce sta bila imenovana Miha Volf in Martin Krail. Izrecno pa se leška cerkev kot del radovljiške župnije omenja v vizitacijah iz leta 1571.

Redno bogoslužje se je v Lescah začelo opravljati šele potem, ko so bili ustanovljeni beneficiati. Prvi v virih izpričani beneficijat je leta 1469 imel Jurij Buss.

Vizitacijski zapisniki ljubljanske škofije v času škofa Rinalda Scarlicchija iz leta 1631 leško cerkev obravnavajo le še kot radovljiško podružnico.

Obseg župnije ob ustanovitvi leta 1787 je bil enak sedanjemu; pripadajoča naselja so (bila) Lesce, Hraše, Hlebce in Nova vas. Vzrok za nastanek župnije gre pripisati starodavni božjepotni tradiciji, saj število prebivalcev navedenih naselij ni bilo tolikšno, da bi bila izkazana potreba po samostojni župniji. Ko je leta 1802 oblast poskušala racionalizirati cerkveno upravo, je župnijo ukinila. Leščani so se temu odločno uprli in s pomočjo škofije dosegli, da je bila župnija leta 1806 ponovno potrjena.

Sedanje župnišče je bilo nekoč romarski dom. Stavba je bila v osnovi dvonadstropna. Ko so bila romanja ukinjena, je prvotna stavba propadala. Ob ustanovitvi župnije so jo za eno nadstropje znižali, med drugo svetovno vojno sta bila v župnišču vrtec in vojaška postojanka. Zunanjščina stavbe je bila obnovljena leta 1990, ko je bil dograjen tudi prizidek.