Cerkev Marijinega vnebovzetja v Lescah
Božjepotno svetišče v Lescah, posvečeno Marijinemu vnebovzetju, velja za eno najstarejših na območju nekdanje Kranjske. V prejšnjih poglavjih smo spoznali, da je v Lescah cerkev stala že v zgodnjekrščanskem obdobju. Prvi pisni viri pa segajo v 11. stoletje, ko je bila podrta lesena kapela in zgrajena nova, zidana iz kamna. Podrobnejših podatkov o tej cerkvi nimamo. Prvotno zidano cerkev so večkrat povečali. Razlog za povečavo je verjetno v vse večjem številu romarjev. Samo naselje je bilo namreč premajhno za tako veliko cerkev.
Ljubljanski zgodovinar Janez Dolničar piše, da so cerkev v Lescah gradili leta 1315. O prezidavi prvotne zidane cerkve v prvi polovici 14. stoletju lahko sklepamo tudi iz slogovnih značilnosti oken in jugozahodne fasade. Drugo prezidavo cerkve lahko datiramo v drugo polovico 14. stoletja. Cerkev so povečali proti severovzhodu. Kvadratna ladja je postala preširoka, zato so jo z dvema stebroma in tremi loki na vsaki strani razdelili v tri ladje. Južna ladja je ostala ožja kot novozgrajeni del, cerkev pa je v dolžino merila več kot v širino. Na vzhodu so jo zaključevali trije prezbiteriji. Srednji prezbiterij je bil ožji od ladje in je bil lociran južno od osrednje osi. Južno ladjo je zaključeval enako širok prezbiterij, pri severni pa je bil prezbiterij nad zakristijo, kot nekakšna nadstropna kapela. V 15. stoletju je bila cerkev ponovno prezidana. Glavno ladjo so znižali, v zahodni steni pa zavoljo naravne svetlobe izdelali dve veliki okni. Ob zahodni steni so dozidali zvonik, pod njim pa izdelali nov vhodni portal. Cerkev se je kot triladijska, z ravnimi lesenimi stropi in s tremi prezbiteriji ohranila do 18. stoletja.
Leta 1511 je potres podrl zvonik, zato so v letih 1523–1524 zgradili novega, ki pa ni stal ob cerkvi, ampak ločeno, ob jugovzhodnem delu. Leta 1665 je je dal cerkveni ključar Janez Legat narediti nov vhodni portal v cerkev. Izdelan je iz rdečkastega apnenca, na vrhu pa je vklesan napis HANS 1665 LEGAT VON LEES ZEHMASTER HAT DIS THOR ZU EHR UNSER LIEBEN FRAU GEOFERT (Janez Legat, leški ključar je leta 1665 ta portal daroval naši ljubljeni gospej). Do barokizacije cerkve je prišlo razmeroma pozno. Priprave za obokanje cerkve so se pričele 22. januarja 1734, 5. maja 1735 pa so začeli z deli.
Podrli so vse tri prezbiterije in postavili novega, enako širokega kot glavna ladja, na koncu stranskih ladij pa dogradili zakristiji. Skrajšano ladjo so s po dvema slopoma razdelili na troje in jo v celoti obokali. Prezbiterij je bil končan leta 1736, ladja pa leto pozneje. Na oboku, ki ga je leta 1736 poslikal Franc Jelovšek, je uprizorjeno Marijino vnebovzetje. V sredini je Marija, ki jo angeli nesejo v nebesa, kjer jo pričakuje sveta Trojica. Na vznožju skupina apostolov strmi v prazen grob, drugi pa se za odhajajočo Marijo ozirajo v nebo. Letnico poslikave razberemo iz kronograma v napisu na »nagrobniku« v jugovzhodnem vogalu stavbe:
VIrgo DeIpara
eXVLtans MIgraVIt
In CoeLos
bonItate gVbernat
kar v prevodu pomeni Devica Božja porodnica, se je veličastno preselila v nebesa, od koder dobrotljivo vlada.
Nad tem je upodobljena postava mlade žene v beli obleki, rdečem plašču, prepasanim z zlatim pasom in cvetličnim vencem na glavi. Figura predstavlja krepost dobrote – bonitas. V likovni umetnosti jo le redko srečamo, saj sta po letu 1600 v Evropi znani le dve takšni upodobitvi. Poleg cerkvenih motivov je Jelovšek na novo naslikal tri grbe, ki so bili v prezbiteriju že prej, avstrijskega cesarskega, celjskega in ortenburškega. V prezbiteriju sta še freski z motivoma svete družine in smrti svetega Jožefa. Leta 1906 ju je naslikal Simon Ogrin.
Obnovljeno cerkev je 27. avgusta 1743 posvetil ljubljanski škof Ernest Amadeus Attems. Leta 1770 so v cerkvi pozidali še pevski kor. S tem se je stavbni razvoj zaključil.
Zelo dragocena je tudi freska, ki se je deloma ohranila v timpanonu nekdanjega gotskega portala na zahodni fasadi, kjer je bil nekdaj zvonik. Na njej je upodobljena na prestolu sedeča Marija kraljica z otrokom. Prestol je upodobljen kot lesena klop s patronirano okrasno borduro, bogato okrašeno z rezljanimi gotskimi arkadami in stoji na stopnici. Podoba spomina na starejši, romanski motiv sedes sepiantiae (sedež modrosti) na Salomonovem prestolu nad šestimi stopnicami. Dete ne sedi v Marijinem naročju, temveč na ogrinjalu ob njej, kar je v srednjeveški ikonografiji redka posebnost. V levici Marija drži vejico vrtnic, otrok pa lilijo, v desnici pa prazen napisni trak. Krona na njeni glavi je izgubila nekdanjo pozlato in je še komaj opazna. Fresko sta naslikala Štefan in Nikolaj iz Gorice (podpisana na freski):
.NICHOLAVS .
.ET . STEFANVS .
.DE . GORICIA. PIN
SIT
Freska je datirana okrog leta 1380. Po nekaterih virih velja za najstarejšo podpisano fresko na Slovenskem. Portal, v katerega je naslikana, je bil ob izgradnji zvonika v 15. stoletju deloma uničen, freska pa je skoraj v celoti ostala nepoškodovana. Zaradi vremenskih vplivov pa je, odkar so jo leta 1985 odkrili, močno zbledela.
Viri izpričujejo, da je imela cerkev leta 1631 šest oltarjev, poleg glavnega Matere Božje še stranske svete Trojice, Janeza Krstnika, svetega Andreja in svete Katarine ter neposvečen oltar neznanega zavetnika v zakristiji. Oltar svete Trojice med stopniščema v kapelo Janeza Krstnika nad zakristijo so pred letom 1657 opustili in nanj prenesli čaščenje Janeza Krstnika. Ker je oltar v kapeli nad zakristijo ostal brez zavetnika, so nanj postavili star Marijin kip, ki so ga preoblačili, leta 1664 pa so na tem oltarju vpeljali čaščenje svetega Antona Padovanskega. Leta 1699 je Janez Krstnik Prešeren ustanovil tudi bratovščino svetega Antona Padovanskega. Oltarji so svoje zavetnike ohranili tudi po barokizaciji, vse do 19. stoletja.
Sedanja cerkev ima pet oltarjev. Večkrat prenovljeni glavni oltar je z izjemo kamnite oltarne mize ki je delo Janeza Vurnika iz leta 1901, lesen. V tronu, ki ga občasno zapirata Bradaškova slika Srca Jezusovega iz leta 1885 in slika Marijino vnebovzetje Leopolda Layerja, je kip Marije z detetom. Tabernakelj je leta 1826 izdelal Gašper Götzl, vratca zanj pa kranjski pasar Janez Salberger. Ob tronu sta kipa svetih Joahima in Ane, ob tabernaklju pa baročna relikviarija, ki ju je leta 1838 izdelal Matej Goričnik. V atiki je slika Boga očeta na prestolu, nad njo pa golob, ki ponazarja Svetega duha. Nad atiko je lambrekinast baldahin. Oltar je bil nazadnje prenovljen med letoma 2001 in 2004.
V stranskih ladjah so štirje oltarji. Na oltarju svetega Janeza Krstnika so leta 1887 sliko s podobo svetnika zamenjali s sliko Žalostne Matere božje, ki je delo Matije Bradaške. Ohranila pa se je Goričnikova slika Pridige Janeza Krstnika v atiki. Prav tako se je ohranila slika, ki je oltar krasila pred letom 1837 in prikazuje Kristusov krst. Izdelana je bila približno v letih 1560–1570, nakazuje pa severnoitalijansko poreklo z nekaterimi izrazitimi beneškimi detajli. Ko je bila leta 2008 zaradi obnove sneta iz okvirja, je bilo ugotovljeno, da je okvir poslikan z gotskimi in baročnimi prvinami. Gre za eno pomembnejših najdb v leški cerkvi v zadnjih desetletjih.
Do barokizacije je oltar Svete Katarine stal v posebni obokani kapeli v južni ladji. Sedanjega je leta 1832 izdelal Matej Goričnik. Leta 1908 je Goričnikovo sliko svete Katarine zamenjala slika lurške votline. Oltar svetega Andreja je do 17. stoletja stal v južnem prezbiteriju, leta 1657 pa so ga prestavili proti ladji. Vizitacijski zapisniki v naslednjih desetletjih opisujejo njegovo slabo stanje, leta 1829 pa je Matej Goričnik naredil novega. Krasi ga tudi slika Marije z otrokom in napisom Sancta Maria Passavensis. Gre za kopijo passavske milostne podobe; nastala je verjetno v 18. stoletju. Oltar svetega Antona Padovanskega je leta 1664 postavil grof Otto Friderik Thurn v nadstropni kapeli nad zakristijo, kjer je dotlej stal Marijin kip, potem ko so od tod umaknili sliko Jezusovega krsta. Vizitacija iz leta 1668 sporoča, da je oltar narejen iz črnega, rdečega in belega gladko poliranega marmorja. Gre za edini povsem kamniti oltar v leški cerkvi. Do konca 18. stoletja so Radovljičani pod vodstvom grofa Thurna vsako leto na god svetega Antona Padovanskega romali v Lesce, saj je svetnikova podoba veljala za milostno. Sedanji kamniti nastavek za oltar je delo Janeza Vurnika mlajšega iz leta 1901, svetega Antona pa je leta 1885 upodobil Matija Bradaška. Leta 1699 je bila pri oltarju ustanovljena bratovščina, podoba pa velja za milostno, zato na god svetnika ljudje še vedno radi poromajo v Lesce.
Poznobaročna prižnica je po trebušasti ograji okrašena s pozlačeno kitasto dekoracijo, Marijinim srcem, monogramom in školjkastima motivoma. Na lambrekinasto obrobljeni strehi je poleg treh angelcev pet grbov. Za enega ni znano, komu pripada, ostali štirje pa so grbi rodbine Thurn, Kraljevine Jugoslavije, Socialistične federativne republike Jugoslavije in Republike Slovenije. Streho zaključuje bogato razgiban zrelobaročni kip Brezmadežne, ki je najkakovostnejša plastika v leški cerkvi in je po mnenju umetnostih zgodovinarjev delo Franca Jelovška.
Leta 1795 je bila za cerkev kupljena velika slika z motivom križanja, s katero so v postu prekrili glavni oltar. Pozneje so bile za stranske oltarje nabavljene še štiri manjše slike, na katerih so motivi Oljske gore, bičanja, kronanja in nošnje križa. Zanimive in redko ohranjene slike so kakovostno delo Leopolda Layerja.
Prve dokumentirane orgle za leško cerkev je leta 1852 izdelal Anton Valentinčič. Leta 1886 so bile povečane s pozitivom istega mojstra, ki jih je izdelal tudi za cerkev v Kotredežu pri Zagorju (iz leta 1847). To restavracijo je opravil Hubertus von Kerssenbrock iz Münchna. Orgle so imele baročno dispozicijo in skrajšano klaviaturo. Ker jih je močno načel zob časa, je leška cerkev leta 2010 dobila nove, 23-registrske orgle s 1560-imi piščalmi, ki so jih kot opus 105 izdelali v orglarski delavnici v Hočah.
Dobrih deset let po potresu leta 1511, ki je porušil cerkveni zvonik, so se lotili izgradnje novega, tokrat ločenega od cerkvene stavbe. Pogodbo za izgradnjo so sklenili 29. novembra 1522, naslednje leto pa pričeli z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1524. Leta 1664 so zvonik povišali za eno nadstropje. Vizitacijski zapisnik iz tega leta priča o ceni gradnje (400 goldinarjev), višini stolpa (51 komolcev) in strehe (50 komolcev) ter vrsti in ceni kritine (kamnite plošče, 70 goldinarjev). Pokrit je bil torej z zelo visoko sloko piramido, značilno za ta čas, vse štiri stene pa so zaključevala trikotna čela z ovalnimi linami in dekorativno poslikavo letnih časov. Konec 18. stoletja so zvonik prekrili s slikovito baročno zvonasto-čebulasto streho. Ta se prilega številčnicam ure, ki jo je urarski mojster Caspar Janoch iz Ljubljane izdelal leta 1798. O tem priča napis na uri, ki se glasi Janach Kaspar gross Uhrmacher in Laibach 1798. Leta 1824 je Josef Schultz iz Ljubljane streho zvonika temeljito popravil.
O leških zvonovih pred koncem 19. stoletja ni dosti podatkov. Iz zapiskov izvemo le, da je bil zvon, leta 1780 ulit v Ljubljani, počen in so ga v Samassovi livarni leta 1840 prelili. Pred prvo svetovno vojno pa so v zvoniku viseli štirje bronasti zvonovi:
– veliki Samassov zvon, glas d, premer 140 cm, masa 1300 kg; okrašen je bil z reliefi: križ, Marija Vnebovzeta, obdana z angeli, sveti Jurij na konju z zmajem in napisom In honorem Dei et B.M.V. in coel assumptae parochiani et benefact [v čast Boga in blažene Device Marije v nebesa vzete – župljani in dobrotniki];
– drugi zvon, glas f, premer 112 cm, masa 850 kg; ulit je bil v Beljaku v livarni Janeza Ködra, ko sta bila v Lescah župnik Janez Miha Grossl in ključar Andrej Golman, kar je bilo zapisano na zvonu. Krasili so ga reliefi: Kristus, ki drži v roki svet, sveti Mihael s tehtnico in mečem, sveti Janez Krstnik s križem in jagenjčkom, Brezmadežna z lilijo v roki in kačo pod nogami ter sveti Andrej; ob vratu zvona je bil napis Consecrata in ho-norem B.M.V. S. Joannis Baptistae et S. Michaelis Archangeli [Posvečen v čast devici Mariji, sv. Janezu Krstniku in sv. Mihaelu nadangelu];
– tretji zvon, glas g, premer 100 cm, masa okrog 600 kg; leta 1758 ga je v Kranju ulil livar Janez Kristijan Rieser; reliefi: sveti Križ, Janez Krstnik, Marija z Jezusom v naročju in sveti Janez Nepomuk;
– navček, premer 53 cm, masa okrog 100 kg; leta 1878 ga je za časa župnika in duhovnega svetnika Friderika Hudovernika v Ljubljani ulil Albert Samassa; krasile so ga podobe: križ, sveti Jožef in sveta Barbara.
V prvi svetovni vojni so bili za leta 1917 zaradi pomanjkanja surovin v avstro-ogrski vojski iz zvonika odstranjeni trije zvonovi, ostal je le zvon Kristjana Rieserja. Že med vojno so kot nadomestilo za odvzete bronaste zvonove začeli ulivati železne. Leta 1919 je leška župnija pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah naročila prvi železni zvon, (glas e, masa 1030 kg), leta 1923 pa drugega, velikega (glas c, masa prek 2000 kg). Leta 1984 je župnija kupila manjši bronast zvon, ki je bil leta 1919 v Vidmu ulit za kapelo v Portorožu, čez dve leti pa še leta 1917 uliti zvon, prvotno namenjen župniji Koroška Bela.
Leta 1997 so v 300 let stari livarni zvonov v nemškem mestu Passau za leško župnijo ulili 4 nove bronaste zvonove:
– veliki zvon, glas c, masa 2095 kg, premer 160 cm, podoba Marije kraljice in napis Naj doni tvoj glas, čast Mariji v Lescah;
– drugi zvon, glas e, masa 1017 kg, premer 121 cm, podoba Antona Padovanskega z napisom Pri Bogu bodi priprošnjik – iz stisk in zmot vodnik;
– četrti zvon, glas a, masa 570 kg, premer 98 cm, podoba svete Katarine Sienske in napis Izprosi nam pravo pamet.
– navček, glas c, masa 150 kg, relief svetega Jožefa in napis Gospod, daj jim večni pokoj.
Tretji zvon je edini, ki je ostal v zvoniku iz preteklega obdobja. Gre za Rieserjev zvon iz leta 1758, glas g, premer 100 cm, masa okrog 600 kg.
Pritrkovalci so si omislili še skupino devetih zvončkov, težkih od 5 do 50 kg, ki jih je ulil livar Mostar iz Ljubljane. Visijo na trdnem ogrodju iz hrasta.
Mali zvon iz leta 1917 in veliki zvon, ulit leta 1923, sta na ogled v muzeju na Jesenicah, srednji zvon je kot spomenik nameščen na vrtu župnišča, dotedanji navček pa zvoni v kapeli na Pokljuki.